V Neaplju je vsaka beseda prežeta
s čudenjem: neka tiha, notranja sla
razpenja nebo više in dlje kot drugod.
Jasno je, da sta avtonomija in posebnost
te dežele od spočetka skrita
in se razodevata polagoma,
z vsakim turistom posebej ...
Tlakovci v Pompejih niso več isti,
kot so bili pred dva tisoč leti -
zaznamovali smo jih kot del svoje
izkušnje, zato za nas nikdar več
ne bojo zgolj tlakovci.
in namigi rdeče, ki se razliva -
po stenah, po tleh, po licih -
so več kot le namigi, ker nosijo težo
nepredvidljivega. Ko se na nebu izriše
Monetov sončni zahod, prvič zares spoznaš,
kako nihče izmed nas ni od tu,
vsi smo turisti,
in kako naš dom tukaj ni dom
sveta, od koder prihajamo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Luka Benedičič - Mladi Pesnik (urednik)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!