Imam lopatko in sonce,

ter peskovnik želja.

ob gradu so breze,

ena klopca za dva.

Tam k meni prisede,

lepa mlada gospa.

In mi reče besede,

da se vzljubiva.

Od tebe in mene,

do konca sveta,

ni hiše nobene,

ki bi samevala.

Vse to je iz peska,

ob morju je svet,

to je dežela

in jaz sem poet.

Ali hočeš čakati

na oblake neba,

ki moreš v njih skriti,

vso milino srca.

Ah, ti me razumeš,

si moja bila,

zdaj sva si tuja,

na otokih morja.

Ko so valovi,

se grad raztali,

v morju izgine

še hiša v temi.

A klopca ostane,

na njej je spomin,

na tebe in mene,

v objemu planin.

Spomin ostane,

v milini srca,

na tebe in mene,

na to kar sva bila.

domisljavec