Nisem usmiljena

nočem usmiljenosti

ne iščem tuje zaščite

in že dolgo več nisem naivna

sama plavam mimo

velikih drsečih valovov

mimo belih pen

ki jemljejo dih

vsake toliko rada jem ribe

in prav nič me ne moti

če si jih prej ogledam

še žive v akvariju

tožim samo v sili

kot droben izbruh

tistemu ki me verjetno ne sliši

kakor ne sliši nikogar ki umira

v groznih  vojnah ki jemljejo življenja

tvegam samo svoj obstoj

in od rodnega kraja

nisem prišla za dolgo

dlje kot za par ur

v poletje sem zaljubljena

in mečem oblačila čimdlje proč

samo ko več ne zmorem

postanem vroča kot v ognju

takrat se hladim z mokro krpo

kot da imam tifus

kot človek se obešam na amulete

in še vedno verjamem v večnost

ker nočem da konec pride že danes.

IŽ-lev