Slutim hrup nemirnih morij:
vidim, da besede so prebudile moč.
Brez sramu ujete misli vprašam:
kaj ni to čas, ko vem, da moram proč?

Vem, zakaj v sebi zdaj z odgovorom odlašam,
stoje nekje na bregu pred kupom mrtvih skal:
še trdosrčnim lovcem po utrudljivem begu
skrivoma postane ujete ptice žal ...

Bežim na polje med zoreče žito:
lahko je s klasjem v vetru valovati!
Skrivam se, ker se bojim priznati,
da me je svojega poguma strah.

Dani Bedrač