Zanimivi odmevi v rimanju...

Pritegne bivanjska tematika, posrečeno prepletanje momentov v realnosti in poglobljenega razmišljanja o monljivosti.

Odličen zaključek, prav za postavit na trdna tla.

Lp, lidija

Peter, se povsem strinjam z Lidijo, še posebej ti čestitam za izvirnost oblike in vsebine.

Da pa bi pesem zadihala v polno, bi popravil besedico "skroz", morda pa bi veljalo razmisliti tudi o premikih pik za zaklepaje (razen seveda pri tistih, pred katerimi ni pike, in pri zadnjem, za katerega bi postavil vejico)?

Brez zamere in lep pozdrav, M.

Najlepša hvala Lidija in Matjaž. Kakšna zamera, ko mi pa pomagaš. Kar se pik tiče sem jih dal pred oklepaje, da bi mogoče oklepaji bolj izstopali, ampak imaš prav, spadajo na konec, saj so konec koncev del povedi. Lidija, ko imaš čas prosim spremeni pesem v spodnjo verzijo.

Potoki se zlijejo v reke

(pod cveti dišečih konopljik).

Seveda ljudje vsi zapiramo veke

(morda bi izdihnil ob morju)

in ogenj ohlaja se v dimu

(je to mar požar, kar gori na obzorju?).

Vsa stvarnost umira

in red po zakonu v nered se pretvarja

(bobnijo Carnotjevi stroji).

Zbujeni medvedje, čebele v razjarjenih rojih

in še konopljike venijo

(menda so jih jedli menihi, zdaj spijo).

Vsa stvarnost umira

(ubil sem komarja)

in tebe, ki ljubim potihem

(z ljubeznijo vred, ki med nama izvira),

tek časa v turobnost pepela pretvarja.

Vsa stvarnost umira."

Urejeno.

Joey doesn't share food!