Vrata

In potem... vrata.

Vrata,

lepa, pisana, okrancljana, široka, rezbarjena,

od kašmirja, od usnja, od lepenke...

Vrata...

Potrkam prvič... se priklonijo. A se ne premaknejo...

Potrkam drugič... se nasmehnejo, a so še vedno trdno skupaj.

Potrkam... stotič... so mehka, voljna, a še vedno neodprta...

Lepa, me še vedno... ne vem kaj... privlačijo...

vlečejo vase... goltajo... božajo... rahlo odrivajo...

cukajo za rokav...

So mogočna... z nekim mikom... ni odpora...

ni možno, ne gledati jih...

A vsak trenutek so drugačna... vidiš jih drugače...

Menjajo se... a so vedno tu, tam... vseeno...

Za njimi... raj... poguba... usoda (!?)...

Vsi smo (že) šli skozi...

A se vedno znova ustavljamo pred njimi...

Nemočno čakamo...

Nikoli ni bilo drugače...

Nikoli ne bo drugače.

polikarp