Lezem skozi okrogli vogal, dan ga svetli.

Tonem skozi čas, ki tiho leže pred mojimi očmi.

Vidim ga po svoje, kakor ga vidi vsak posebej.

Na modrih krilih

pretečejo besede

zadnjo minuto.

Metulji, ptiči pevci, mijavkajoči muci ali kdorkoli.

Le kaj je za vogalom še ne vem. Morda mali kuža,

ki mi povsod sledi. Morda ti, ker vem, da me bereš

in morda tudi ti iščeš odgovor, za karkoli že pač.

Nič zato, dan bo počasi začel odtekati v črno nebo

do večera, do prvih daljnih zvezd, ki bodo govorile

s tihimi besedami in neomajno čakale do jutra.

Luč je zdajle edina zvezda, a tudi mirna in tiho

me vodi v novo jutro. Srkam belo kavo in mirna sem,

dokler ne pridem navzkriž z biločem. Oddajam tihe signale

in tihi pogledi mi berejo misli, ni težko, saj sem odkrita.

Okrogli vogal

v stenski uri utripa

večni kazalec.

IŽ-lev