Ti sonce maha v slovo zato,

ker mu je žal, da odhaja,

ali kar tako, iz navade stvari?

Ob vsaki cesti slej ko prej naletiš

na razpoko, v katero ponikneš;

kako hujša je ločenost, ker je čas,

kot bi bila, če bi na vesoljskih semaforjih

vedno gorela zelena, pomisliš.

Tvorbe časa – rane, ki grizejo same sebe.

Včasih si mislil, da ljudje hodijo iz veselja

do hoje. Zdaj si sam eden od njih in veš,

da hodijo, ker morajo hoditi.

Hotel sem napisati poslovilno pismo –

sestavek o tem in onem dračju,

o pihanju vetra, krhkosti porcelana,

o nezdružljivosti tvojega in mojega slovesa;

v vsem tem hrupu, ki me prebada,

in novih tračnicah, ki se stekajo skozme,

tega nisem več zmožen.

Edino, kar me dela dovolj velikega,

da diham globlje in požiram glasneje,

je ena sama gesta, en sam privzdig dlani,

ljubeč pogled, eno samo hrepenenje –

biti to sonce, ki ti maha v slovo.

Luka Benedičič - Mladi Pesnik