Živahne reke tek brzic,

   kristalno čist odsev globin,

      izginja kot stoter rečic,

         ki so izmile vsak spomin.

      Le trenutek v vseh eonih,

   smaragdnih kapelj ocean,

šum balado poje v tonih,

   poslavlja se od mene stran.

      Daleč proč se reka vije,

         a pot brezdaljno tok konča,

            sonce kodre ji obsije,

         ko z morjem v eno se speča.

      Jaz ostajam na bregovih,

   ko mimo mene svet beži,

v lastnih zank ujet strahovih,

   neskončnost nje srce teži.

      A še težje je začeti,

         kako naj potok strugo vje,

      lažje je z bregov strmeti,

   dotaknit sanj se od drugje.

Lorijan (Luka Šturm)