Zgodaj zjutraj se odpravljam od doma. Dan je siv in deževen. Živci me

rahlo izdajajo, to vidim po tresenju rok, poleg tega sem tudi na WC-ju

nenormalno pogosto za ta zgodnji čas.

     Vsakih pet minut preverjam, če imam v žepih vse potrebno za na pot.

Vozniška in prometna; v žepu suknjiča.

Avtomobilski ključi, telefon; v žepu hlač.

Denarnica; v levem žepu, mimogrede pogledam, da je v njej kreditna

kartica, denar, osebna, zdravstvena, slika hčerke ...

     Zadnja leta živim v odmaknjeni vasici. Marsikdo se čudi, da sem se jaz,

tipičen mestni otrok, otrok ortodoksnih mestnih staršev, umaknil v

samoto odročne vasi, ki šteje komaj nekaj hiš, stalno naseljeni pa sta samo

dve. Ostale služijo občasnemu bivanju dedičev - vikendašev.

     Tudi meni je stara teta zapustila manjšo hišo, za katero mi ni bilo mar,

dokler se mi ni sesulo življenje. Izgubil sem službo in začelo se je drsenje

navzdol. Igralnice, hazard, mamila ..., so me v nekaj letih pripeljali do ločitve in izgubil sem tudi edino svetlo točko: ljubljeno hčerko.

     Letos je končala devetletko in se odločila, da del počitnic preživi z menoj.

Tako se sedaj, živčen in napet, vozim proti Ljubljani. Strah, kako me bo

sprejela, me hromi do kosti. Parkiram in pohitim proti postaji. Že od daleč vidim da mi maha, premočena in nasmejana in naslednji hip mi plane v objem moj dragi, dragi otrok.

hči brez dežnika -

v trenutku mi vzame dih

premočen objem

triglav