Na zemlji sem,

krožim okoli

njenih ogledal

in semaforjev

dokler mi ne zmanjka moči

plezam počasi

nikoli ne v veliko višino

trepetam če se zmotim

in nimam slabe vesti

če sladko spim.

Gladiator lastnega obstoja sem,

premagujem stopnice

in skačem preko luž,

da si ne umažem golih kolen.

K pajku hodim.

Ne kot nevesta,

temveč kot goseničar

grem s prstom preko pajčevine.

Vsakemu, ki zna pisati

dam petico, da bo še napisal

kakšno novo pesem

in nekoč bo morda

prižgal zvečer svečko

in napisal pravo umetnino.

Glodam sence kadar ne morem spati.

Škrtam z zobmi, kadar so sanje hude.

Zdaj končujem, ker me je zmotil zvonec,

ki nikoli ne zvoni.

Drži se.

Adijo.

IŽ-lev