Na suhem
nad valovi lebdi riba
z izbuljenimi zrkli zre
v mojo sklonjeno glavo
bere me kot vroč roman
zavije z vodeničnimi očmi
ob prizoru znojnih vzdihovanj
spusti brezkrvno ustnico v porog
na strani
kjer s solzami polnim njeno reko
sočno pljune na spodjeden breg
da tudi ona onečasti moja tla
morda ob tem zakolne
a preslišim
kot sem šepet
da gole scene niso sponke za ljubezen
že hip zatem
bralka potone
hladna
brez nog
brez rok
lahko zajame vse globine
šine do neba
četudi je obešeno
na drugi strani
potopljenega
sveta
BBravo. Priznavanje sveta zunaj sebe je temelj obstanka. In predpogoj za pisanje pesmi. Tale je prav fajn interakcija!!!
In bravo za ribo, prav FACA je.
:)
Lp, lidija
urednica
Poslano:
03. 07. 2017 ob 18:29
Spremenjeno:
03. 07. 2017 ob 18:33
Bravo. Priznavanje sveta zunaj sebe je temelj obstanka. Se reče- toleranca in dopuščanje vzporednega drugačnega.
Je predpogoj za pisanje pesmi. Tale je prav fajn interakcija med pesmijo in bralcem (ki je to, če to hoče, drugače ga je treba pustiti pri miru)
Pesmi ne bom brala dvakrat, ker mi je dobra ravno zaradi tega vtisa, ki je skočil vame.
In bravo za ribo, prav FACA je.
:)
Lp, lidija
o, hvala Lidija :)
lp
Irena
pjesma koja traži čitanje i poniranje uz strahovit lepet misli...
pozzzz
Ljubi
Hvala za branje, Ljubica.
prisrčen pozdrav
Irena
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 02. 07. 2017 ob 21:21
- Prebrano 728 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 263.64
- Število ocen: 16