Zvonijo
tako glasno zvonijo
besede iz črk
ki povejo
kar me ne zanima
niti malo
kako se kopičijo odstotki
koliko sveč je ob tujih posteljah
kdaj iz kavne usedline narišem novo ptico.

Sprehajam se
po notah tiste neme piščali
silovito me bičajo
njene udarne pesmi
čeprav je vsa tanka
in nežna
in čuteča
jo rinem iz drobovja
v drobovje
obdolžim jo
z vsakim naslednjim trkom
da se vsiljuje kot osamljena starka
na otroško dvorišče.
Nočem razumeti njenih ranjenih pesmi
njenih potuhnjenih prihodov
na oblegano zemljo
njene ustnice so suhe in slane
kakor odtisi belih morskih vojščakov
ki so se stisnili v gonečo silo
na obrobjih prepada.
Gledam jo postrani
z vsemi razraščenimi dvomi
ki so pretrgali vezivo
odtujena preskakuje prerijske milje
in cestne postopače
na poti trga odrezane klice
oglušela in slepa
v prerezana grla nameče oceane
da zapečejo trpke težke zgodbe
znova
in znova
na porjavelih licih.

Prostrane zakladnice
strnjene v celico bridkega uma
ne razložijo
prihodov njenih pretakanj
valujočih minut preobilnega sonca
in utrujenih stisnjenih pljuč
sesedenih na vzglavju
na katerem sta se istočasno znašli
inicialki utrujenih src
premetavam ju po ustnicah
da ne izgineta v prepihu megle
trgam niti iz spletenih mrež njunih vzdihljajev
a me zmanjka
vselej me zmanjka na koncu
kjer se robovi dotikajo zemlje
kjer pohodim zrak s podplati
tedaj obležim prepotena
prepuščena
pod udarci suhega vetra
s tatujem vrezanim na lakt
s penečimi kapljami na vratu.

Morda jih še enkrat popiješ
ko te izda tista smrtna žeja
ko se spomniš na koralde polzeče po grlu
ko zaslišiš za basi
pesem igrano na nem klarinet
sinhron orkester v predstavi tišine
in mi pokriješ lačna ušesa
lačna tenorja
in nahraniš oči
sestradanih besed.

lorellia