Tišina je tema.

Pod spranim oblakom

premikam členke

k zemlji.

Pijem kalcij

za kosti,

da obstanejo na mestu.

Ob na pol zasedenem kavču

gledam v zaprte oči,

kot da ne bi vedel,

da sem budna,

a veš, da zgodaj vstanem

da odkrijem ptičje kletke

in zbudim zaklenjene pevce,

jim odprem kljune

in odidem na drugo polovico.

Tam kjer je mesto za mene.

Počasi se pripravim,  da odidem

še drugič v sanje

pod jutranjim oblakom,

zaradi katerega bo ves dan hlad

in ne bo sonca.

Ugriznem v kislo jaboljko

in prekličem greh,

zlepim nazaj košček utrganega

in nikamor se mi ne mudi,

niti ne na zemljo,

da si vzamem neskončno življenj

in ostanem z enim samim.

IŽ-lev