Tišina je tema.
Pod spranim oblakom
premikam členke
k zemlji.
Pijem kalcij
za kosti,
da obstanejo na mestu.
Ob na pol zasedenem kavču
gledam v zaprte oči,
kot da ne bi vedel,
da sem budna,
a veš, da zgodaj vstanem
da odkrijem ptičje kletke
in zbudim zaklenjene pevce,
jim odprem kljune
in odidem na drugo polovico.
Tam kjer je mesto za mene.
Počasi se pripravim, da odidem
še drugič v sanje
pod jutranjim oblakom,
zaradi katerega bo ves dan hlad
in ne bo sonca.
Ugriznem v kislo jaboljko
in prekličem greh,
zlepim nazaj košček utrganega
in nikamor se mi ne mudi,
niti ne na zemljo,
da si vzamem neskončno življenj
in ostanem z enim samim.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!