Na kresno noč
Temno žuborenje mestnega utripa potone.
Nemudoma si v sozvočju z naravo.
Sezuješ čevlje.
Trava je preproga pričakovanj,
z obrazom posejanih vedut,
ki sopejo svoje odtise
in bodo na večer osvojile zvezde.
Belo se beli v rahlih sledeh,
da ne bi skazilo kresne moči.
Ne predstavljaš si, koliko pregibov
sonca pogoltne takšen dan,
koliko vzdihov voda
se pritaji spričo vročine.
Toda bela odganja soparo.
Podarja svetlobo nebesne modrine.
Bela nima telesa.
Vse naokoli jo je,
kakor bi se usipala z neba.
Stiski rok intonirajo srčni utrip.
Domačijske arome opogumljajo besedo.
Govorica je lahkotna, kakor igrivost kresnic,
ki jih niti otroci v bojazni pred izginotjem
ne upajo loviti.
Oko zre navzgor.
Pijano od pesmi čaka,
da se zgodi ljubezen.
Andrejka, krasno!
Se prav fletno zlekneš v šare,
med božljaje zrele trave,
si med ustne bilko vtakneš,
tja v ozvezdja dalj zamakneš ...
Lp, Sašo
Vselej originalen Sašo! Hvala.
Kresni to poletje, če bo prevroče. Lp
A
zelo slikovito, mitološko zavito in kot praprotno seme posuto po mesečini ...
Iz tega bi prav lepa oda kresnemu veceru nastala. In nova prijateljstva stkala ... Lp Milan
Tudi meni se zdi pesem zelo zanimiva, le zaključek me nekoliko razočara (morda preveč poenostavljen ali pa klišejski?),
kaj meniš?
Lp,, Ana
Tvoj pomislek je upravičen, draga Ana, toda zadnji verzi so me nekako posvojili in jih bom kar pustila. Hvala za namig. Prijazen pozdrav od Andrejke, ki ima trenutno možgane na off.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Andrejka
- 29. 06. 2017 ob 19:54
- Prebrano 745 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 256.77
- Število ocen: 14