Ne poslušam te,

glas ki je iz ognja,

ne dajem ti svojih peres

in ne vabim te v moje uho.

Nora usoda plete jezik,

da bi zavrelo v mislih

in bi roke začele mahati

preganjati zlovešči glas.

Topim vosek,

medtem ko sveča dogoreva,

kažem s prstom na tišino,

ki danes nima posluha za tišino.

Glas ki sika

me dela nečuječo,

sito sikanja,

sito grdih besed,

vstopim v molk,

jezik na silo držim skupaj

medtem ko mi perejo možgane

in ne dajem znakov, takšnih,

ki bi kazali, da na pol že norim.

Blagor nečuječim,

ker valijo ogenj,

dokler se bumerang

ne obrne in kaj potem?

IŽ-lev