***

Odprli ta večer smo skrinje stare,
zatohle in plesnive vse omare.
Iz njih so smelo srca poskočila,
od nekdaj brez, zdaj krila so dobila.

 

V izvrikih slanih smo umili lica,
nekoč bledična, zdaj krasi rdečica.
Po žejnem dnu, raztrganinah struge,
vse tja do vrha, dna brezmejne tuge,

 

so vode bistre gromko se stočile,
v puščave tihe smeha krik izlile.
Nad plodna polja pa golobje beli
lahkotno so v višave poleteli.

 

Glavé sklonili v znak miru smo, sprave.
Besede, misli nikdar še bolj prave,
nikdar poletje ni tako dišalo,
nebo nikdar tako svetló sijalo.

 

Stoletno duše slekle so zamero,
le dobro so nadele si namero,
v rumeno pesem sonca se odele,
v ubranih tonih blago zazvenele.

petja

Sašo Zorc Florjanski

Poslano:
25. 06. 2017 ob 17:42

Všeč mi je ta tvoja pesem, Petja. :-)

Lp, Sašo

Zastavica

petja

Poslano:
25. 06. 2017 ob 18:56

Ja hvala Sašo, meni se zdi nekaj srednjega.:)

Zastavica

Sašo Zorc Florjanski

Poslano:
25. 06. 2017 ob 21:41
Spremenjeno:
25. 06. 2017 ob 21:42

Tako vrednotenje svoje pesmi, poetesa Petja, pa po najboljši volji, žal ne razumem ... Ostajam na stališču gornjega komentarja. 

Lepo pozdravljena, 

Sašo

Zastavica

petja

Poslano:
25. 06. 2017 ob 22:38

Hvala SaŠo.

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
27. 06. 2017 ob 22:21

 Imaš kar prav, Petja, kot praviš, nekaj srednjega! Dobro zastavljeno, pa vendar, če si izbrala štirivrstični način, potem se tega drži. Tretja kitica je sekstina in ne kvartina (?? ZAKAJ?) in poruši ritem in logiko tempa. In lepše bi bilo vseskozi ohraniti rimo aabb ... Tudi brez opuščajev se da, v tvoji pesmi niso nujni, pravzaprav motijo, saj je napisana v zbornem jeziku.


Poleg tega imaš nedosledno postavljena ločila in se pesem potem lahko bere napačno.

Odprli ta večer smo skrinje stare,
zatohle in plesnive vse omare.
Iz njih so smelo srca poskočila,
od nekdaj brez, zdaj krila so dobila.

 

V izvrikih slanih smo umili lica,
nekoč bledična, zdaj krasi rdečica.

Po žejnem dnu, raztrganinah struge,
vse tja do vrha, dna brezmejne tuge,


so vode bistre gromko se stočile,
v puščave tihe smeha krik izlile.

........

.......?                                        Tu poišči še dva verza.

 

((((Roké staknili v znak miru smo, sprave
nikdar poletje ni tako dišalo
besede misli nikdar še tak' prave
nikdar tak' svetlo ni nebo sijalo.))))

>>>

(Roké staknili v znak miru smo, sprave.

Besede, misli nikdar še bolj prave,

nikdar poletje ni tako dišalo,
nebo nikdar tako svetlo  sijalo.))

 

-- 

((Stoletno duše slekle so zamero,
v goloti so pred nami obsedele,
le dobro so nadele si namero.
(Kot brhko dete so v novost strmele.) ))Tale zadnji verz je pa zelo (blagorečeno) prisiljen, poišči boljšo varianto, blizu si ;)

Pravzaprav poskusi izboljšati celo kitico, da bo še rima aabb




LP, L

Zastavica

petja

Poslano:
28. 06. 2017 ob 05:47
Spremenjeno:
28. 06. 2017 ob 05:54

Odprli ta večer smo skrinje stare,
zatohle in plesnive vse omare.
Iz njih so smelo srca poskočila,
od nekdaj brez, zdaj krila so dobila.


V izvrikih slanih smo umili lica,
nekoč bledična, zdaj krasi rdečica.
Po žejnem dnu, raztrganinah struge,
vse tja do vrha, dna brezmejne tuge,


so vode bistre gromko se stočile,
v puščave tihe smeha krik izlile.
Nad plodna polja pa golobje beli
lahkotno so v višave poleteli.

Glave skolonili v znak miru smo, sprave.
Besede, misli nikdar še bolj prave,
nikdar poletje ni tako dišalo,
nebo nikdar tako svetlo sijalo.


Stoletno duše slekle so zamero,

le dobro si nadele so namero,

v goloti so pred nami obsedele,

v ubranih tonih blago  zazvenele.


Je tako dobro? Zadnja vrstica?

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
28. 06. 2017 ob 08:40

No, evo :)

Zadnja ok, predzadnja pa rabi popravek - niso duše obsedele v neki goloti, kot jaz  razumem pesem, so se one razgalile,  zato verz smiselno ne drži, spremeni ga.

Ostali popravki so fajn 

lp, lidija

Zastavica

petja

Poslano:
28. 06. 2017 ob 11:15
Spremenjeno:
28. 06. 2017 ob 11:19

               
Odprli ta večer smo skrinje stare,
zatohle in plesnive vse omare.
Iz njih so smelo srca poskočila,
od nekdaj brez, zdaj krila so dobila.


V izvrikih slanih smo umili lica,
nekoč bledična, zdaj krasi rdečica.
Po žejnem dnu, raztrganinah struge,
vse tja do vrha, dna brezmejne tuge,


so vode bistre gromko se stočile,
v puščave tihe smeha krik izlile.
Nad plodna polja pa golobje beli
lahkotno so v višave poleteli.

Glave skolonili v znak miru smo, sprave.
Besede, misli nikdar še bolj prave,
nikdar poletje ni tako dišalo,
nebo nikdar tako svetlo sijalo.


Stoletno duše slekle so zamero,
le dobro so nadele si namero,
v rumeno pesem sonca se odele,
v ubranih tonih blago zazvenele.

Kaj pa tako?





Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
29. 06. 2017 ob 12:15

Škrat v četrti kitici ... ga najdeš?

Zastavica

petja

Poslano:
30. 06. 2017 ob 11:40

Ja! Napisala sem "skolonili" namesto sklonili :)) Popravljeno.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

petja
Napisal/a: petja

Pesmi

  • 25. 06. 2017 ob 16:48
  • Prebrano 1342 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 177.11

Zastavica

Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!