Srnica moja,

V tebi valujejo morja maka in sončnic. Vidim te, kako brodiš po njih s posvečeno eleganco Coco Chanel in igrivostjo deklice iz ljubezenskega razodetja Jacquesa Préverta.

Biti moraš čimbolj preprost, to je edina določena popolnost.

Srnica moja,

Slišim, kako v lupini sveta odmeva tvoj biserni glas. Kako prsti zadrgetajo ob dotiku kovinskega mikrofona. Kako se karminaste ustnice spojijo s pesmijo. Od zahoda se vanje zaganjajo nemirne fronte poletja. Srnica moja, v tej pesmi nikoli ni konca in jaz nočem slišati vsega.

Ne zasluži si Svet še konca sveta.

Srnica moja,

Se spomniš, kako sva v Tivoliju lupili mandarine in se smejali temu, da sva že umrli, pa sva še vedno na začetku? Nekje med ponovnim rojstvom in vnovično smrtjo sva našli zvonček in trobentico. Marjana Deržaj je odpeljala najina bicikla.

Poslušam ploščo in tvoj glas in dve minuti sem srečna samo…

Srnica moja,

Dan je dolg in močan. Tvoj pajek plete anaplastične astrocitne mreže. V kokonu te objame kot Maman Louise Borgueois. Vesolje se postavlja vate kot daritvena posoda. V njej še vedno kuham tisto kosilo, na katerega nisi utegnila priti.
Srnica moja, saj ne boš pozabila?

Ta večer se ustavim pri tebi.

………….

Uporabljeni citati, po vrstnem redu:

Jacques Prévert, Ljubljenje
Wisława Szymborska, Vermeer
Marjana Deržaj, Star gramofon
Svetlana Makarovič, Ta večer

Katarina J.