Nič ne rečem, ko ležim na kavču,

nič ne rečem.

Le gledam te, kako strmiš v TV ekran,

spodvitih nog, z odejo čez kolena.

Opazujem te s strani,

kradoma, da me ne zasačiš.

V tvojih zrklih odseva ogenj pogorišč,

pojemajoči plamen ugašajočih domov

onstran mej varnega

in jok otroških obrazov tam daleč, daleč.

Ne zaznavam jih,

agonija človeštva se me ne dotakne.

Le ti se me dotikaš,

nepojmljiva,

v oblakih krošenj kot lebdeč vprašaj,

v pregibu razkoraka sladko hrepeneča,

več desetletij z dušo mojo varno stkana.

Kradoma te občudujem,

da me ne zaznaš.

V mojih prsih širi se poznan občutek

in v hipu časa se zavem, da si mi ljuba, draga!

Dražljaj ta vodi me v ekstazo,

bolj kot takrat, ko se zlovoljen razkričim nad tabo,

nad tabo in nad samim sabo.

V času žitja leta svoje so prinesla.

Ljubezen, pravijo, da gre v navado.

Ne vem, če res, a zdi se mi,

da lahkó se vedno razplamti

v epoho nove renesanse.

Ko te zaznavam z bitjem vsem,

v duhu slutim žrtve tvoje desetletij,

daritve prednic tisočletij mnogih

in v hipu časa se zavem, kako si mi ljuba, draga!

Že včeraj, danes in spet jutri!

Aleš Tacer