Nekatera jutra so tiha

molk, ki ni zlovešči

in je samo zaprtih ust

kot ptič, ki se čudi

in se zbudi začuden

kot dinozaver

v nekem drugem času

ali položaju.

Utrip se mi prestavlja

kot nevroni po vsem telesu

in ne čudim se ničemur.

Srce se dotakne znova

svoje bilke na pisanem travniku

in ločujem kačje pastirje,

kakor vila, ki določa kdo h komu.

Ugriznem v lačno tišino

in čakam na začetek,

nekega giba ali zvoka,

da se zavem, da čas odšteva.

Stopim v vesoljsko ladjo

in od daleč gledam svet.

Domišljija zna biti burna.

IŽ-lev