Tudi moja noč je bila težka, ne seštevam jih več. Čutim, da jo je spisala.

Lep pozdrav,

salke

Všeč mi je! In ta "všeč" skozi pesem lepo narašča ...

Lp, Jošt Š.

Tudi meni se zdi pesem zanimiva, bi pa malce razmišljala v to smer:

Temni oblaki

iznad jasnega neba

krojijo moje sanje,  / mi krojijo sanje,

premetavam se

in v rjuhi zbiram

vsoe pričakovanje.

Kaj le motiš,

mir, tišino te noči,

da glava noče omahníti,

bol preklete misli,

ki nabijajo skozi okno, -

je ne morem skriti. / ne morem jih poskriti.

Ni miru,

prebija šum prekletstva

v glavi mi dotika,

skoraj Abraham beleži

svojo rimo večno,          

v čast umika. /nekoliko nejasno sporočilo v teh 6 verzih/

Grabim to rjuho,

kot da kriva je vsega

pod menoj je uboga,

jo vrtim jo skozi minute,

toda vse do jutra

je postajala vse bolj toga.

V vojni vihri

tega spanca, ki ga ni,

sem te iskal,

vse pršice žive /  vse žive pršice

tega spanca

vase sem nabral.

Borim se,

ne zmagujem,

saj ne gre za to …

in ti …

… tamle preko rjuhe

mirno vlečeš skupaj

sanje svoje,  / svoje sanje

v katerih mirna si

in nikdar ne opaziš

temne te oblake moje … mojih temnih oblakov

Kaj meniš? Lp, Ana