Stojim pred Društvom pisateljev, (skrit za grmovjem), in čakam na prihod pesnika. Srečo imam; iz hiše izstopi ženska. Oblečena je špotno. Po njeni hoji vem, da je poetesa. Zasledujem jo. Ko vstopiva v park jo dohitim in vprašam koliko je ura. Potem, ko mi odgovori, se ji razkrijem kot pesnik - začetnik, (15 let mi je) in jo prosim za nasvet. Izgovori se, da žal nima časa, da mora skuhati kosilo. Razočaran se ji opravičim in odidem na glavno železniško postajo.

Na Oblikovni smo, pri uri risanja. Rišemo golo Venero. Profesor se ustavi za mojim hrbtom in prasne v smeh. Nalašč sem jo narisal s poudarjenimi prsmi. Risbo vzame iz stojala in jo pokaže razredu; vsi se mi smejimo! Še isti dan zažgem vse svoje risbe in pesmi - prekinil sem vez z umetnostjo.

Visim na kljuki svojih vrat. Davim se s šalom. Ne upam si živeti, še manj umreti. Čez pet minut o tem napišem novo pesem (po vseh zaobljubah: nikoli več!) Pesem bolj  spominja na zidno plesen kot na poezijo, zato jo vržem v peč, (zdaj je nimamo več, zdaj se grejemo na plin).

Matej Krevs