Le zakaj si prišel?
Z nežnim prezirom orgnil si me!
Vzvalovil tihi oazi pritajene solzè,
puščavski vestalki ugasnil svetal pogled,
s posmehom skalil še zadnji kanček vodè.
Nekoč dišečih dateljnov sem ti nabrala
Jih tresoč, v sladkobnem vonju, preštevala.
Svoj zreli sadež položila na oltar,
da ti postal bi njemu gospodar.
Zdaj zagrebla sem jih v dno sipine,
nevredni so bili modrega neba topline.
Le tvojega sahàrskega srcà,
v peščenem večeru brez neba.
Le zakaj si prišel?
Predani usodi naselil si vrzel,
mrtvi pustinji razgrel samotno si pečino,
v nje lice zarezal novo - trpkò bolečino.
Dana