Pripeta na zemljo

rastem k soncu

dovolj v višavo

dovolj proti dnu

čutim poglede

zemeljskih oči

in dvigajočih korenin,

ki še rastejo,

kakor mlad pes,

ki se še dviguje,

da bo nekoč podoben

svoji pasmi,

koder mu bo tekla kri

po žilah dolgih tac

in gledam svet,

kako se iz dneva v dan

pomanjšuje.

Klikam s prsti,

da potrjujem,

da sem še,

da čutim dvig neba

in moledovanje oblakov,

ki bodo nekoč padli

in se razdrobili s tlemi.

Podnevi ne sanjam,

vse kar vidim raste,

se širi in dokazuje,

kakor divje rože,

za katere ni potrebno roke,

da jih posejejo,

niti posadijo.

Včasih obrnem glavo,

da spremenim pogled

a me znova vleče k tebi,

na mesto kjer si

in v položaj,

kjer čutim,

da sem.

IŽ-lev