Zvečer, ko zvok tišine napoji tesnobo,
zapelješ me v obljubo češenj zrelih,
pritiplješ se do skrite steze,
napolniš prazen kelih,
ga vame zliješ,
mi sladkobo
iz grla piješ,
dokler šiv ran zbledelih
ne strga se, spomin ven leze,
izginjava v besedah zoglenelih
in spet drsiva v noč, obarvana z grenkobo.
Čestitke!!!
Kosmulja, moj limit ocene za umetniški presežek je žal le 5 točk; k tvojemu prvemu prizmatu bi jih z veseljem pripisala 50.
Lep dan ti želim,
koni
Odlično, Kosmulja, sem ga z užitkom prebral. :-)
Lp, Sašo
odličen "razširjen prizmat", narejen po formuli, ki jo je tvorec te nove pesniške oblike potrdil v delavnici prizmati in sedaj ni nobenega dvoma več, da je prava.
Pa ne gre samo za golo formo, pesem je dobra zato, ker se misel, povedana, /upesnjena, izražena/ v njej, tako nevsiljeno vdela v njene zamejene prostore, da sploh ne opazimo, kako strog in omejujoč je okvir. Saj to je pravzaprav bistvo dobre pesmi v shematično omejeni rimani formi!
LP, Lidija
odličen "razširjen prizmat", narejen po formuli, ki jo je tvorec te nove pesniške oblike potrdil v delavnici prizmati in sedaj ni nobenega dvoma več, da je prava.
Pa ne gre samo za golo formo, pesem je dobra zato, ker se misel, povedana, /upesnjena, izražena/ v njej, tako nevsiljeno vdela v njene zamejene prostore, da sploh ne opazimo, kako strog in omejujoč je okvir. Saj to je pravzaprav bistvo dobre pesmi v shematično omejeni rimani formi!
LP, Lidija
Hvala vsem za spodbudne besede in motivacijo za nove stvaritve:)
lep dan, k.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: kosmulja
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!