Zastrupila so mi kri,
dih jemala mi stvarjenja,
gledala sem jih v oči,
v njih divjino, čar življenja.

Dolge stene, pisan svet
skrit v tihe je doline,
v hladnih jutrih rose odet,
čas, zamolčan v glas tišine.

Z zarjo obarvano nebo,
prebudilo je vse škrate,
speče, skrite za goro,
da pazijo na me in nate.

Golo srkam veličino,
poljubil čar me je sveta,
razgali mi srce z globino
pravljic, ki so tu doma.

Martina P