stepski volk mi je tujka, ko jo tujec laja med vrsticami.

zrežirani poskusi privatnih medijskih mogotcev, 
se več kot očitno niso sfižili, če se veliki večini 
samo-oklicanih črnuhov, ki se kot kaže kôpajo 
v breznu in rovarijo za biseri, 
(ali pa za zloščenim drekom),
dozdeva da poznajo resnico iz teve sprejemnika.

prebiram knjigo, ki je napisana v zloženih hieroglifih,
zelo lepa na pogled in obliko, ampak razumljiva mi ni
nič bolj, kot če bi jo bral v mrtvi latinici.

čutim, da sem metaforični robot, ki se ga ne dotakne
eksistencialni problem, razen če se sam ne znajde sredi njega,
sem pa prepričan, da je tako z večino ljudmi, in kdor pravi,
da mu knjiga lahko spremeni življenje, je lažnjivec.

res, lahko je nekomu lažje živeti s knjigo, ki jo ima rad,
sem pa prepričan, da življenja ne more spremeniti; sama po sebi.

kaj si mora pomagati ta travo-prežvekovalska stepna ovca,
ki v svojih kosteh čuva inteligenčni kvocient sove,
se ponaša s srčnostjo ustekleničenega in nagačenega leva,
povrhu vsega pa je še čustveno stabilna na nivoju sestradane koale?

nič več me ni, predvsem pa nič manj,
mogoče samo v svoji glavi
in glavi drugih,
ampak sem isti,
prav tako dober kot vsi ostali
ter boljši od večine.

naprimerjanez