O, Lidija. Prečudovita užaloščena Lidija,

kako sonce objema te v svetleči zvezdni plašč usod!

Odeta v njegovo stvarstvo odhajaš kakor sen, užaloščena hči,

le urno obrni pete plesnih čeveljc, da poneso te naokrog,

kamor danes ti srce veli, urno, urno, brž od tod.

Lidija je bila lepa, najžlahtnejša od rožic,

daleč po kraljestvih znana naokrog, angelskega obraza,

česenj ustnic ter bujnega oprsja dama,

kratkih tog, rada je nosila

prekrivala res ni čudokrasnih nog.

Zmagovala je na plesih, kot vrtavka urno premikala noge,

pokončna z brado, kakor prava dama,

lahkotno, kot na krilih vetra sestra

užaloščena Lidija spustila je lase.

Vsi so opijali se čednosti,

ko vihrala kakor na peresih je mimo njih,

ni bilo moža ali soseda,

ko prelestna v soju mesečine je postala,

ni človeka, ki dišal ne bi njen mu dih.

Oh, Lidija, prekrasna, čudovita Lidija,

ob tvojem žaru porumeni zlato

in kristali namesto odseva v steklu, tvojemu izbrancu,

ko lepota ošvrkne rosne kaplje solze, ki omokre oko.

Lidija je bila popolna bistra reka,

in ptičev pevcev petja v nasmehu njenih ust,

ustnice kot stihi razodetja, čudesna, v bokih gibka,

da sam bog zavidal njen životni je nastop.

In Lidija bila je čudo, naših planin, dolin in mest dekle,

prelestna v osrčju rodnih krajev

izbirala je gospode, pobe mlade in može.

Izbirala, a nikoli nikjer obstala,

Lidija ljubila samo sebe je lahko,

v odsevu svetniškega sija ogledala

šobila ustnice je v poljub

narcisoidna svojega izgleda,

ko drhteče jo ljubkovalo skozi okno je nebo.

Oh, Lidija, prekrasna užaloščena Lidija,

kdor te ne bi ljubil, bi ne bil nor,

še tvoja senca se dotika meseca,

da okrog zemlje se obrača,

krog po krog in dol in gor.

Lidija se ni menila za globine rek, potokov,

Lidija le svoje je videla skrbi,

kako z vsakim štetjem leta zbuja se starejša,

rahlo osiveli lasek v popolnem čopku,

Lidija užaloščeno namrdne njene ljubke tenke obrvi.

Preklela je svetnike in poete,

meščane v toplih hišah, oblast ter uboge revne kmete,

vsi ostali krivi so za gube,

izgube in za njena leta,

vsaka mlada tekmica naj zdaj bo prekleta.

Tako je vpila in se hudovala,

da popolnosti popolna bi obstala,

večno mlada, večno poželjiva, Lidiji ušla je solza,

porcelanastih ji lic je ovlažila.

Oh, Lidija, čudovita užaloščena Lidija,

kako življenje nosi leta,

katerih na koncu se posloviš,

staranjem že cena je všteta,

če loviš večne mladosti kelih in lepote,

ugotoviš, da drugega več nimaš,

s prevzetnim srcem svojim le še krvaviš.

 ************************

 A Lidija je našla mene,

morda sem jaz našel Lidijo.

Za srečen konec, vrh ljubezni,

pa naj bo, kar tako!

cux14

Tilen Čufer