Opevajo se potni štirje strici na belem pesku,

čakajo patra, par ovenelih deklet v rosnih šestdesetih,

en fotograf in en malo pred štiridesetim,

živemu človeku se prav vse zgodi,

tudi to, da na istem pogrebu trikrat stoji,

ali je to suha vaja ,

ali nam je spodletelo prvič,

in ne razumem, zakaj se poje slava grobu,

niti tega ne, čemu bi se ob grobu zbirali naprej,

ej dragi moj, zato je oštarija na vasi

in moja terasa in in vino tam čisto drugače diši,

o Bog nas obvarji neumnosti,

nikjer pač nikjer v božji zavezi

to ne stoji, da za celo letno plačo si kamne postavlja,

ej, stari moj za to bi se pilo na moji terasi celih 365 dni

in mojster dragi moj, ne samo ata in mama,

tu dragi moj tudi moja sestra leži,

nobenih besed za njo, ki užila ni niti 1825 zemeljskih dni

in jaz že 25.550 dni hodim teden za tednom,

jokat za atom in mamo in sestrco mojo, ki tukaj leži.

in ata moj reci mi v sanjah nocoj, kako ti je zdaj,

ko levo in desno ti prva in druga žena leži.

Daj reci že enkrat kaj?

Reci da si, da vidiš vse to,

ker res me že malo skrbi,

ali res ste vsi tam, ali je tam en sam nič.

In kdo izmed nas nesojenih pogrebcev,

daj povej, kateri je tisti, 

ki hoče bit prvi, levi pas pa prehitevalni,

kdo tisti med nami, kdo tisti bo prvi zdaj?

lin