Vsakdanja naglica v zgodnjih jutranjih urah. Ujeti morava trolo: z enko do centra; potem se številka zamenja. In se začne priganjanje. »Pohiti, pozna sva že,« zabičam srednješolcu, ki ne trpi ravno od hitrosti. »Saj hitim,« se je slišalo od nekod, ne morem dognati od kod, čeprav hiša ni velika. Pazi, da od silne brzine kam ne butneš, zamrmram in natresem pasje in mačje brikete.
»Mami, problem imam.« No, samo to mi še manjka,  pomislim. »Trebuh me boli in imam drisko,« zvem in se v hipu spomnim, da danes pišejo fiziko. »Lej, nič hudega ne bo, tudi če ne boš pisal najbolje. Zmigaj se in kar v avto!« naročim revežu.
Naša hiša je izven mesta v hribovitem predelu blizu Ljubljane, s slabo, ali bolje rečeno, nikakršno infrastrukturo, tudi cestnih luči še nimamo. In ker je tema, šele na postaji ugotovim, da je moj ubogi otrok – ne bled, ampak skoraj sivozelen v obraz.
Takoj se je v meni oglasi vestna mati in predlagam, da se vrneva domov. Moj mlajši sin je poseben otrok, otrok, ki je vljuden že rojen. »Ne, ne trudi se, šel bom v šolo, mogoče mi bo bolje.«
Preden vstopi v enko, me  žalostno pogleda in vpraša: »Kaj pa … saj veš … če me na troli prime?«
Kar se da mirno odgovorim: »Nič, od tega ne boš umrl. Boš pa zelo osamljen.« Vrata avtobusa se sopihajoč zaprejo in vozilo odpelje otroka njegovi usodi naproti.

Mestna postaja.
Množica potnikov zre
v lastne probleme.

branka