Ko je Jan še hodil v šolo,
stiske sam je v duši nosil,
nihče mu ni bil v podporo,
tudi pomoči ni prosil.

Zbadanja je bil deležen
od sošolcev svojih vedno,
bi preveč je v srcu nežen,
z njimi mu bilo je bedno.
 
Mama je bila brez službe,
s srcem vsem je zanj skrbela,
ni dobila prave družbe,
in denarja ni imela.
 
Jana je zelo ljubila,
je življenje jo potrlo,
moč jo vsa je zapustila
in jo v depro je podrlo.
 
Oče je drugje pohajal,
sina videl je le malo,
preživnino zanj je dajal,
se ljubezni mu ni se dalo.
 
Dneve, leta fant je rasel,
in zašel je v družbo slabo,
je uteho zase našel,
ko dobil je drogo v rabo.
 
Ko je prvič z njo zadel se,
v duši srečo je občutil,
v višave poletel je,
se kot v raju je počutil.
 
Blažen bil je to občutek,
ko lebdel je v omami,
a to traja le trenutek,
nekaj ur, pa se predrami.
 
Spet želel je začutiti
evforijo in veselje,
se težavam umakniti,
uresničiti si želje.
 
Na moralo je pozabil,
robo moral je dobiti,
ker denar močno je rabil,
se pa kraje poslužiti.
 
A občutki čudoviti,
ki jih prvič je okusil,
nočejo se ponoviti,
mnogokrat je to poskusil.

Ko se spet zadel je poba,
Jan za vedno je omagal,
žal bila slabo roba,
diler mu je v smrt pomagal.

melody