Kliče pomlad

veje se upogibajo

drevesa zajemajo toploto

cvetovi se obarvajo

se naslonim na deblo

tiho in samotno

stečem zraven pretoka vode

po celicah hranjenja

in te držim za roko,

spletem iz cvetov krog

s polno barv in te okronam

pravim da si kralj,

ker vem da si edini,

takšen in ta pravi,

na mestu kjer si želim

in v času, ki ga hočem

ne kličem te več,

sva si preblizu,

zdaj bereva drug drugega

in poznava se,

shraniva dan v predal

in pesem ohraniva,

kakor sva eno,

izpod vej in njenih cvetov

hvalim dan

ker mi bo ostal v srcu,

ne hodi proč,

niti takrat ko bodo na nebu zvezde.

Tema postaja sladka pesem,

kot grižljaj torte v ustnih,

da jo poližem do konca.

IŽ-lev