Ko je Jan še hodil v šolo,
stiske v duši nosil je,
nihče mu ni bil v podporo,
sam gorje je nosil vse.

Zbadanja je bil deležen
od sošolcev prav vse dni,
saj preveč v srcu nežen
laž, nasilja maral ni.

Mama je bila brez službe,
sama zanj skrbela je,
ni imela prave družbe,
pa denarja tudi ne.

Jana je zelo ljubila,
a potrtost prišla je,
jo je moč vsa zapustila
in v depro padla je.

Oče zdavnaj k drugi šel je,
sina skoraj ni poznal,
preživnino je dajal le,
a ljubezni mu ni znal.

Dneve, leta fant je rasel,
slabo družbo je izbral,
je uteho zase našel,
ko mamila je spoznal.

Ko se prvič z njim zadel je,
mu bilo je prelepo,
v višave poletel je,
rožnato je vse bilo.

Blažen bil je to občutek,
ko lebdel ves srečen je,
a to traja le trenutek,
nekaj ur, pa zgine vse.

Spet zaželel je čutiti
blaženost, sproščenost to,
se težavam umakniti,
je ponovil vse zato.

A denar močno je rabil,
kradel je in tat postal,
na moralo je pozabil,
saj za robo vse bi dal.

A občutki čudoviti,
niso ponovili se,
želji mogel ni uiti,
da nebesa spet zazre.

A ko zadnjič je zadel se,
Jan za vedno je zaspal,
roba slaba res bila je,
diler ga je v smrt poslal.

melody