Anatomija vstajenja
S čeljusti neba
smo obrisali mrak
in se vkovali v sever
Naša pljuča so luč
Naše besede - pretežke
za hrbtenico smrti
Iz črevesja logike smo
izkopali sonce in jo
pustili izkrvaveti
na poljih matematike
in z lastno slino smo si
oprali dlani
Naše glave - pobarvane z razlogi
Katedrale naših bitij - sezidane
iz okostij časa
Mi smo otroci brez imen
Brez očetov
Mi smo kladivo zlate dobe
Zlata doba, ki nam nabija v genih, hrbtenicah, z matematiko čez besede, brezimnost narekuje neskončno počasno (če sploh) vstajenje, množinski subjekt poudarja neizbežno občutje izgubljenosti v družbi ... čestitke,
Ana
Najlepša hvala :)
Lp Anu
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Anubis
- 01. 06. 2017 ob 14:17
- Prebrano 690 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 200
- Število ocen: 7