Zamujam jutro.
Listi pomarančevca se lesketajo
kakor pozlata na vencih.
Ob triumfih in pogrebih.
Napovedan je dih jemajoč dan.
Zmagovalci so vztrajni.
Tudi, ko je vroče.
Meni se ne da potiti.
Med siesto zaprem veke.
Pustim, da vame kaplja nekaj od nekje.
Zvečer nalijem v črke.
Srknem.
Nikoli izbrušeno
se mi prilega s konicami in vdolbinami.

Burje gredo mimo.
Pravzaprav mi je vseeno,
ker zjutraj v krošnji ne bo več
toliko listja kot danes.
Golota je lepa.
Tišina pomirja.
Prazna je.
Ponuja prostor.

Vetrovi postajajo močnejši.
Jaz nimam sedla,
da jih zajezdim
in iščem preko dvorišča z vonjem po odmrlem jugu.
K meni prihaja,
ko izključim tipanje.
Takrat me zaščemi v prstih,
v edinem inštrumentu,
ki ga imam v torbi zdravilke.

pi - irena p.