Mogoče on hoče, da je tako

mogoče ni ne plime ne oseke brez morja

niti ne zmore goreti plamen in žgati brez materije

znova v temi tavam skozi miselnega dela celic,

podčrtujem modre in rdeče besede, ki so ostale zaradi spomina,

tečem misel zate bi zmogla do konca maratona, to bi

plamen da pustiva in noč razširiva, da zmoreva več od okvirja,

tečem na mestu in se podim, ne da bi hotela verjeti, da sva na istem,

moja roka je samo asistentka trenutka, ki mi sproža izliv

a niso vse brzice enako močne, nekdo vedno teče za nekom,

stopim novi korak in si obrišem čelo.

Ugašam počasi, tiho.

Nimam sterea.

Strop je tako samotni

oči se sklopijo

čemu letim?

IŽ-lev