Hodim…

Že nekaj časa  ne vem kam, zakaj in

kako do tja?

Čas, v katerem se zdi, da nas ne sme biti.

Prespati … prespati  in se zbuditi na drugem koncu.

Ta pot je tvoja in palico za oporo si sama izbrala,

mi šepne najbolj oduren glas kamija.

Hodim...

V pesti še vedno stiskam kepo teme.

Za tiste črno črne noči pa v zarezi

železne volje hranim kresničko.

»Imate dovoljenje?«

me vpraša čuvaj templja luči.

Zmedeno sežem po vozniškem in

zadnji hip dojamem,

da to ni tisto, kar želi imeti.

Dovoljenje za lov na posebne odseve svetlobe.

Ne, nikoli ga nisem imela.

»A lahko vseeno grem skozi?«, vprašam.

Samo, če premagaš temo!

Za hip zaprem oči in

se vrnem v čas, ko se je zdelo,

da morje grize rob neba.

Luna se je oklepala valov,

a zvezde so po gladini tiho

trosile davno resnico.

Naenkrat se je v meni

pretegnil letargični lovec,

ki je s podaljšanimi prsti

začel loviti rep zahajajočega sonca.

Nešteto svetlobnih iskric,

zabodenih v komolcih, in

ena sama kapljica rose,

ki se je bleščala na dlani,

je bilo dovolj,

da se je rampa dvignila.

Pot je bila odprta!

branka