Krvni upor privede njeno podobo do zelenega smrečja, s katerim si partizani grejejo svoje otrple ude. Veke se težko odpirajo, ko iščejo žarišče nedavno pogašenega ognja. Kresnice se dvigajo k njej in jo ženejo naprej, vse globlje v goščavo. Koraki šelestijo v nepregledni množici smrekovine. Toplota se preliva po njenem telesu, kakor se sokol dviga in spušča, ko zagleda svoj plen v daljavi. Roke božajo hreščeče lubje, drevesa parajo niti z njene obleke, bitje srca pojema. Dih se ustavi, ko njene noge zabredejo v mrzlo nabrežje črnega jezera. Trave jo božajo po kolenih. Tako prijetno je. Voda vdira v njen popek, dihanje se pospeši, prsi otrdijo. Sokol še zadnjič preleti jezero, partizani zabrišejo svoje sledi.

Ninikotika