Budi se dan

in sonček sramežljivo

zopet pleza v to dolino,

prav počasi, nežno

zbuja se Bovčan

in vse je tiho, fino.

Le ptice zgodaj

vstale so

in kličejo na kavo,

v prebujenih gnezdih

zaživelo je in starša

odletita v nabavo.

Redek sprehajač

in na povodcu

komaj vzdržno bitje,

ki kosmato čaka,

kdaj spuščen bo

v poljsko tihožitje.

Pa kako lepo je,

le en sam pogled

in čisti mir, tišina,

rosa lesketa se,

travnih solzic igra,

vonja se svežina.

Tam v daljavi

sliši Soča se,

ki budnico zapoje,

krasotica ki nikoli

in nikdar ne spi,

navdih doline moje.

Na asfaltni reki

skozi kraje obsijane

tu in tam brnenje,

ni še hrupa,

dnevnega utripa,

le obpoljsko hrepenenje.

Kako lepo je

nad dolino mojo,

ko jeklene ptice spijo,

daleč sliši se napev,

ko mnogoglasno

prave ptice me budijo.

Zbudi se počasi,

ceni to kraljestvo

človek, ki ga imaš,

jutru svojemu prisluhni,

in zavedaj redkosti se,

čas je že, da to spoznaš.

Dobro jutro …

by Mikla

Mikla