Sonce*
Žgejo žarki pomladi
lanski mraz beline
odhaja počasi v pozabo
piha veter v bele svečke
rumene sence podaljšujejo
širine obstoja
utrnem kanček spomina
v spominčicah, ki polnijo vazo
iz vsakodnevnih sprehodov,
ko te nabiram včeraj.
ki se držiš še danes
spleta čas verze,
da me zanaša v pesem,
da jo pišem in začutim
kakor zgodbo, ki traja
malo te premaknem,
kakor zime in poletja
premikajo moje misli
od belih sten
do črne kuhinje,
tam plavajo jeziki
Triglav,
ko je toplo in nas ne boli mraz...
hvala ti in lep pozdrav, Irena
Salke,
mi smo vajeni sonca, Sibirci mraza, ravnotežje... ali pa ga ni.
Z lepimi pozdravi, Irena
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
- 26. 05. 2017 ob 12:21
- Prebrano 462 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 92.74
- Število ocen: 9