Le eno priložnost imaš
edini poskus zavihteti se čez rob
Zrak je poln zvokov
ti pa moraš slišati ko se oglasi
Veliki Pok začetek tvojega časa
Steči moraš takoj
sicer si že zamudil
Ves čas moraš teči
sicer te prehiti svetloba in
priložnost si zamudil
Tekel boš do onemoglosti
upajoč da je bilo dovolj dolgo
dovolj daleč
da imajo tvoji planeti dovolj prostora
da jedra nezdružljivih misli
ne trkajo med seboj
Prostor poimenuješ Vesolje
potem ga prepogneš počez
na svetlo in temno
in dobiš Veselje
Začutiš srečo
le teči moraš
Če zagledaš barve je vse v redu
še zmeraj si hitrejši od svetlobe
zato se zate razleze v mavrico
Če pa si zelo dober misli nadzoruješ
privoščiš si red
vsaki določiš svojo krožnico
Sicer prevladuje kaos
Tudi to je red a neurejen
Tam se misli zlahka ujamejo v zgodbe
kjer postanejo smešne in neprimerne
Ali pa jih
nepazljive
pogoltne kakšna že ugasla zgodba
iz katere se nikoli več ne vrnejo
Medtem opaziš
da tudi sam tečeš v krogu
da je samo en obod
in je tvoje Veselje notranjost žoge
s katero se očitno nekdo igra
Na koncu najdeš le še način
kako se z njim spoznati
Noben nasvet ne pomaga
to je tvoje Veselje ki ga le ti razumeš
Zato moraš sam
Vendar nič hudega če ne uspeš
Greš pač znova
A to je že začetek druge pesmi
Ritmičnost i neprekidno udaranje bila užurbano traži vlastitu svjetlost ploveći brzinom vjetra na riječima nemira...
Ljubi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milan Novak
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!