Mokro je nebo,

mokro kot tla,

kot čelo, ki s sprehaja

z mislimi po vlažni travi,

pripravljeno za sprehod

čevljev s presuhimi stopali

v mislih, ki kakor suša

upijajo kaplje,

čas, ki odteka, kot luža

pred odprtim jaškom za izliv,

za spomin na včeraj.

z mislijo na korak,

ki polzi počasi, kot polž,

ki se mu iz mokre poti

ne mudi na popoprano pot.

oči drsijo, ko zapuščam trenutek

z odprto dlanjo, da se dotakne zdajle.

Tečem počasi,

pridem pozno.

Ob steni smuknem

skozi domača vrata.

IŽ-lev