zajema vodo v svoje okorele veje,
ki valjasto padajo v globino potoka.
Ne pusti mu na površje, ne želi biti odnešeno.
Njegovo ogrodje je trdno,
zapečateno
kot stoletni kamen,
ki so ga nomadi postavili na sredi puščave
in tam častili Boga.
Kaj je vendar trdnejše od drevesa,
ki se je zaraslo s svojim bitjem,
virom svojega življenja?
Drevo ne želi biti odnešeno,
pa vendar ptice vsak dan spodnašajo
njegovo ogrodje, njegovo meso.
Zato še vedno zajema vodo,
njegove veje se zibljejo,
potok jih nosi s seboj
v dolino.
Pa vendar ne želi biti odnešeno …

Ninikotika