Da bi netila ogenj mi ni.

Nočem.

Da bi kakor z vsem na tekočem

od neznanih ljudi, tudi nočem.

Ostajam še jaz in moje misli.

Mislim seveda in ure postajajo

hitro krajšajoči kazalci.

Znova si zlagam večerno haljo

in obleko za zunaj,

trpežno za igro z Luno

in lepo za tvoje oči.

Pletem naokoli tvoje bližine

in noč, ki me s tvojo dlanjo pokrije.

Sanje me bodo vlekle znova v jutro,

znova me sleci in novo obleci.

Z rokami me prekrij

in s kremo me premaži,

da me sonce ne dobi.

Vodni vrtinci plešejo okoli nanošenih hlodov

in gledava tiho,

sama sva.

No, trije z Luno.

Smo.

IŽ-lev