Dno ozka lina čustev razvalina
zavržena kot jo zavrgla je hijena
praska po obrabljeni opeki zla
po padcu zlom in znova trk ob tla

Hlipajoč obup kriči doni v temi
v samoto neodzivno upanje hlapi
dobrote luč nenadoma zasveti
v toplini jantarja umrlo zaživi

Na dnu sta dve poti spregovori
po eni padeš in po drugi poletiš
ne sikaj renči ne oziraj se nazaj
odloži breme in se dvigni bodi zmaj

Po temi vselej sonce dan budi
v toplem vetru listje šelesti
v večni senci praprot zacveti
v solzah posušenih smeh živi

V objemu sreče v množici ljudi
v hormonih radosti pesem doni
odrešujoč in nepozaben lesk oči
zapolni dušo prebudi strasti

Panonsky