Videla sem svet brez kože,
v jedki krvi dolge nože,
dušopojedavske rože,
vse to in še več, o bože!
Vseh vrst bese, duhovine,
krčevine, trpljenine,
ocean solza in sline,
votlost src in hudovine.
Videla orkan slepote,
mlako zlobe in abote,
slap sovraštva in pohote,
varanja, laži in zmote.
Vse to v sebi sem uzrla,
polna strupov vse do grla
se na drobne kosce strla,
tisočkrat medtem umrla.
Stala sama sem na robu,
videla sem sebe v grobu,
čutila golazen v drobu,
vonjala gnoj in trohnobo.
Nisem si tegà želela,
lepe slike sem hotela,
in sprejeta sred krdela,
bogme, lepše bi živela!
Nisi naša, so dejali,
mojim prošnjam se smejali,
v govno so me poteptali,
rekli, da bilo je v šali.
Ti pa, ki sem v tvoj objem
včasih skrila se očem,
mislila, da si pošten –
ti si rekel, da ne vem …?!
Odlična. Včasih naletimo žejni na oazo, kamor smo povabljeni, a vode ni za nas.
Lp
urednica
Poslano:
23. 05. 2017 ob 11:51
Spremenjeno:
23. 05. 2017 ob 11:56
Odlična, poleg tega še šolski primer metrične popolnosti, tema pa taka, da je lahko ogledalo, opomnik ali pa svarilo; pogled vase, reflektiran v svet in hkrati odgovor/odsev sveta, ki mu preveč zaupamo. Kar je v človeštvu kot celoti, je tudi v nas (meni) kot enoti ...
No, ne smem zaiti v preveč subjektivno interpretacijo, saj je pesem intimna izpoved pesniškega subjekta.
Preprosta, a zanimiva in ritmično učinkovita postavitev kvartin z rimami aaaa, bbbb, cccc ...
Pritegne bogat repertoar besed, prav vzorno izogibanje klišejem (ok, razen pri "oceanu solza" ;) ) in vrhunski pristop k izpeljavi pesmi.
Lp, lidija
Lahko se poistovetim z vsem napisanim,
predvsem pa s koncem.
Prav zaboli z razgaljeno resnico
Lp
Pesem tolikih življenj, polna globokega zavedanja. Žalost, poklek ... Nobenega samopomiljevanja, samo priznanje dejstev v sami sebi.
Tudi to je življenje ...
Poklon
"filia"
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!