Se vidim, kot me vidiš ti.

Kako nadležno je,

da brez koraka naprej

odlagam in pobiram obžalovanje za tistim,

kar bi lahko bilo, pa se ni zgodilo.

In videti je,

da so mi čustva najljubša igrača.

Praviš, da sem okupator, ki le nagaja,

jaz pa zastrupljena srkam kri hipne sreče,

kot da me je sram grešnega raja.

Naj bo to tvoj boj in tvoja zmaga!

Veš,  lahko bi ti bila neznanka.

Stojim,

namesto da bi vztrajno hodila.

Včasih enostavno ne vem kam,

ko se v negotovosti čas ustavi

in je dovzeten le za prebliske v neznano.

Tišino, ki sem jo odkrila skrito v drevesih,

sem označila s to besedo.

Pospremila te bom do vrat,

da odideš, neznanec.

Spotoma,

pa vsaj pobožaj žarke na steni v spalnici,

da  pozabim skrivnostni užitek,

kako sem nekoč zdrobila pravila.

arabela