poljub v slovo mu dahne
med pajčevinaste oči
pred njo kleči zavezan gospodarjem
odhaja med nevernike
osvobodi jih črnih duš
morda njegovo stisne v vice
srpasta sablja
in nikdar več
ne uzre nje milega obraza

za vreče tujega zlata
za slavo bogu
povezne nase križ
njej pusti v enem tri utehe
zlomljene med spomini
ki ječijo
tja do puščave
kjer kosti ljubega
zametejo sipine

od tam ji veter
žalostno šepeče skozi line
liže kamen starega gradu
ki ga je vzel
močnejši šibkemu
tam posluša opata laganje
da je ljubezen tista
ki ne mine

kjer krade se in laže
goljufi roparji so na oblasti
mar mogla bi ljubezen rasti
trajati

a pride čas
ko brez križev in brez meseca zasveti
iz skromnih src požene njeno seme
morda le še stoletje, dve
pomisli
takrat bo mir na zemlji sveti

pi - irena p.