Rumeno prepletem med niti dežja
ki vodenijo slike
in kakor posušene vejice mrtvega drevesa
padajo v neznano
na nebo dahnem čistino
vanjo privijem sončavo
in jo držim v zenitu najinega objema
dokler se ne nagneš predaleč
je dan svetel
ko se zmrači
grem naokrog
vrezujem navoje
za lestenec s plameni
med njimi
tudi na deževen dan najdem otoček
kamor v škrt pesek narišem nasmeh
zmeraj imam v žepu košček lesa
da ne pozabim kako zeleni
da ga delim s teboj
da se popiševa
s soncem
na sivino
hvala, Branka :)
za na vrvico ;)
lp
Pi
Navdihujoča pesem o svetlobi ali pa vsaj žarnici, ki jo ženska (od nekdaj čuvarka ognja) ohranja za dva ... čestitke,
Ana
ja, to ....čuvarka ognja :)
Hvala, Ana.
Lp
I.
pesem, ki te motivira, da bi bil še sam skrbnik svetlobe za druge. Lepa!
lovrenka
ženske običajno smo :) no, kak moški se tudi najde ;)
hvala za dotik, Lovrenka in lp
pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!