Človek, moj človek,

odvajen bližine, odvajen topline

kako hitro se predaš okrutnosti

In tako dolgo rabiš

da privadiš se miline in sočutja ...

... že veke vrteč v istem krogu rahločutja

in krutosti zveri navzameš se občutka oblasti,

kakor namembnosti in pomembnosti

samega sebe, narcisodno malo bitje

Srčnih kapilar in mokrih solz.

Človek, moj človek,

dokler še tako boš spačen

popačen svoje vrednosti življenja?

do kdaj tvoj um natlačen

površinskosti mejnikov nastavljenih pasti ...

A ti se le pasi, pasi se, glasi se glas brez posluha

in zamiži, le zamiži verujoč v usodo, nisi prvi,

pritrdijo tisti ki pred teboj že stali so v krvi

In uspehoma predaš skušnjavi kakor muha...

... ta vsede se ... na drek ...

Človek, moj človek,

ko se danes nebi tako težko pogledala v oči

mrkobno ogrožena sama sebe,

dobro naju že drži, dobro že pesti

skrb neznanca, tujca nasproti, ki hiti.

In kaj vse narediva, da pozabiva ta dan,

da prespiva tisto noč, da sklenjen je obroč

dokler bomba ne poči kje blizu,

ker tista od daleč se ne loči,

med dobre in slabe ...

in ovčice ne povzdignejo glasov že iz navade.

Človek,moj človek ...

Kaj naj storiva?

Nezadovoljiv odgovor človek jaz in človek ti ...

raje človeka v sebi, človeka "mi" prebudiva.

Zbudiva tlake opoja se vse do pravega kroja

ne znoja miljard za ščepec boržujnega loja!

Represor obstoja isti razslojevalec in kralj

vodnik in vodič družbenega razkroja

in čvrsta in stisnjena je njegova pest...

Jo ti tudi že čutiš ko iz senc teme tihoma te zbuja?

Le previdno zdaj prijatelji, zdaj gre zares!

cux17

Tilen Čufer